Draga moja, čas je za #toughlove. Si pripravljena?

Biti mama triletnici je sanjsko.

Biti mama novorojenčku je čudovito.

Biti mama obema hkrati pa je jebeno težko.

Včasih niti ne vem, kaj delam, včasih se kar zazrem v steno in buljim vanjo 5 minut. Včasih kar podzavestno nekaj pojem, pa grem čez 5 minut gledat v hladilnik, kaj bi jedla. Včasih iščem telefon medtem, ko kličem mamo. Včasih pozabim prsne blazinice, grem v trgovino in pri blagajni začutim poplavo mleka… in to v SIVI majici. Včasih kar zadremam, medtem, ko mi mož razlaga kako je treba zamenjati plinsko bombo.

Včasih pač ne morem biti dostojna mati. Privlačna ženska. Dobra prijateljica.

(že lažje diham)

Trenutno se z Galom bojujeva s prvim poskokom rasti – če ne veš; nekje pri treh tednih starosti udari in takrat bi novorojenčki samo jedli. In jedli. IN JEDLI. Na zizi nonstop, dokler ne zaspi. Spi pol ure, jok, ziza, spet zaspi. In tako naprej v tem vzorcu.

Pri Mili sem bila v tem času (se pravi pri njenih treh tednih) grozno izmučena, nenaspana, utrujena, uboga reva, ki ne more niti živeti, kaj šele narediti kaj »pametnega«.

UBOGA, UBOGA REVA.

Šla bi v preteklost, oklofutala samo sebe in se spravila k sebi.

Prej sem se zbudila nekajkrat ponoči, nahranila Milo, in obe sva zaspali nazaj. To je bilo to. Čez dan sem lahko malo zadremala, ko je tudi ona spala. V bistvu je bilo podobno pravljici. Pač malo bolj nenaspani pravljici, pa vendar.

Zdaj? No, pa poglejmo.


Ura je 19:00. Mila je umazana od glave do mezincev na nogah. Najprej se skregava glede barve brisače, potem ali se bo samo stuširala ali skopala. Sledi izbor šamponov, začuda ji spet noben ni všeč in hoče mojega. Ugani, kaj je potem – jap, dretje, ker jo pečejo oči. Z Galom v naročju ji uspem umiti zobe in recimo, da je pripravljena za spanje. Gremo vsi v spalnico, tam odložim Gala na posteljo in se posvetim Mili. Seveda Gal bruhne v jok, ker valda – kaj pa bo? Duda, kje je duda? -Mila, kam si dala dudo? –Skrila sem jo. –Kam? –Ne povem!

Jaz še vedno diham, ploskam si, da mi uspeva.

Je*eš dudo.

Gala vzamem v naročje, pozibavam se levo in desno, in se umiri.

Zdaj pa obleci ti drugega otroka. Hvalabogu, se Mila že zna sama oblečt. No, ne še popolnoma, a zame je čisto super, če si obleče majico narobe in še enkrat narobe in hlače potegne gor do popka. Ne bi moglo biti boljše. Zdaj pa spat.

Aja, ne.

Najprej prepričat triletnico z izjemno močno voljo, da se uleže in počaka, da mami zrihta Gala, potem pa pove pravljico. Vsaki dan pogrnem pri tej misiji, pa še kar vztrajam.

Mila se tako sprehaja po hiši, nosi igračke. Zdaj je že spet lačna. Žejna. Tako zelo žejna, da ne more več živet.

Uredim Gala. Položim v posteljo. Moj neverjetno optimistično naravnan notranji glas mi pravi, da zdaj pa bomo mogoče le zaspali…

-Mila, lahko prosim prideš v posteljo? Ti bom prinesla vodo.

-Mami, kakat morem.

IN NITI ŠE NE SPIMO.


Je katera tam zunaj, ki me razume? <3

Draga moja, čas je za #toughlove. Si pripravljena?

Biti mama triletnici je sanjsko.

Biti mama novorojenčku je čudovito.

Biti mama obema hkrati pa je jebeno težko.

Včasih niti ne vem, kaj delam, včasih se kar zazrem v steno in buljim vanjo 5 minut. Včasih kar podzavestno nekaj pojem, pa grem čez 5 minut gledat v hladilnik, kaj bi jedla. Včasih iščem telefon medtem, ko kličem mamo. Včasih pozabim prsne blazinice, grem v trgovino in pri blagajni začutim poplavo mleka… in to v SIVI majici. Včasih kar zadremam, medtem, ko mi mož razlaga kako je treba zamenjati plinsko bombo.

Včasih pač ne morem biti dostojna mati. Privlačna ženska. Dobra prijateljica.

(že lažje diham)

Trenutno se z Galom bojujeva s prvim poskokom rasti – če ne veš; nekje pri treh tednih starosti udari in takrat bi novorojenčki samo jedli. In jedli. IN JEDLI. Na zizi nonstop, dokler ne zaspi. Spi pol ure, jok, ziza, spet zaspi. In tako naprej v tem vzorcu.

Pri Mili sem bila v tem času (se pravi pri njenih treh tednih) grozno izmučena, nenaspana, utrujena, uboga reva, ki ne more niti živeti, kaj šele narediti kaj »pametnega«.

UBOGA, UBOGA REVA.

Šla bi v preteklost, oklofutala samo sebe in se spravila k sebi.

Prej sem se zbudila nekajkrat ponoči, nahranila Milo, in obe sva zaspali nazaj. To je bilo to. Čez dan sem lahko malo zadremala, ko je tudi ona spala. V bistvu je bilo podobno pravljici. Pač malo bolj nenaspani pravljici, pa vendar.

Zdaj? No, pa poglejmo.


Ura je 19:00. Mila je umazana od glave do mezincev na nogah. Najprej se skregava glede barve brisače, potem ali se bo samo stuširala ali skopala. Sledi izbor šamponov, začuda ji spet noben ni všeč in hoče mojega. Ugani, kaj je potem – jap, dretje, ker jo pečejo oči. Z Galom v naročju ji uspem umiti zobe in recimo, da je pripravljena za spanje. Gremo vsi v spalnico, tam odložim Gala na posteljo in se posvetim Mili. Seveda Gal bruhne v jok, ker valda – kaj pa bo? Duda, kje je duda? -Mila, kam si dala dudo? –Skrila sem jo. –Kam? –Ne povem!

Jaz še vedno diham, ploskam si, da mi uspeva.

Je*eš dudo.

Gala vzamem v naročje, pozibavam se levo in desno, in se umiri.

Zdaj pa obleci ti drugega otroka. Hvalabogu, se Mila že zna sama oblečt. No, ne še popolnoma, a zame je čisto super, če si obleče majico narobe in še enkrat narobe in hlače potegne gor do popka. Ne bi moglo biti boljše. Zdaj pa spat.

Aja, ne.

Najprej prepričat triletnico z izjemno močno voljo, da se uleže in počaka, da mami zrihta Gala, potem pa pove pravljico. Vsaki dan pogrnem pri tej misiji, pa še kar vztrajam.

Mila se tako sprehaja po hiši, nosi igračke. Zdaj je že spet lačna. Žejna. Tako zelo žejna, da ne more več živet.

Uredim Gala. Položim v posteljo. Moj neverjetno optimistično naravnan notranji glas mi pravi, da zdaj pa bomo mogoče le zaspali…

-Mila, lahko prosim prideš v posteljo? Ti bom prinesla vodo.

-Mami, kakat morem.

IN NITI ŠE NE SPIMO.


Je katera tam zunaj, ki me razume? <3

Would you like to…?

Use the Divi Builder…

to design your pop-up!

Donec rutrum congue leo eget malesuada. Curabitur non nulla sit amet nisl tempus convallis quis ac lectus. Cras ultricies ligula sed magna dictum porta. Curabitur aliquet quam id dui posuere blandit. Proin eget tortor risus.