Okej, dajmo razmislit. Egoistične babe, roke gor! Vse smo bile tukaj, ene še so, ene so pa že zdavnaj ovrgle to prepričanje.

Res nam je težko izreci besede kot so; dobro ti gre, odlična si, krasna si, neverjetno uspešna si, rada te spremljam, obožujem tvoje pisanje, občudujem tvojo zagnanost in željo po tem, da ti enkrat uspe.

Veš zakaj nam gre to vse tako težko z jezika? Ker v trenutku, ko nekoga pohvalimo, sebe postavimo na realna tla. In nočemo biti na realnih tleh, ker je super fino fajn plavati v mehkih, bombažnih oblačkih. So ljudje, ki so boljši od tebe v različnih področjih. IN PRAV JE TAKO. Ne moreš biti najboljša v vsem, ker potem ne bi bila človek, ampak robot.

Pri blogerjih na primer se izredno močno čuti teritorialna obramba. Treba si je vcepiti v glavo, da je lahko več kot ena dobra mami blogerka. Lahko nas je 35. Ni res? Ja, pa je. Ena bo kuhala, druga bo vrtnarila, tretja se bo rihtala, četrta bo sočutno vzgajala, peta bo jedla samo zelenjavo, šesta bo kraljica petk in mini krilc, sedma bo totalni hipi. In vseh nas 35 skupaj tvorimo najboljšo mamo. Ne more biti ena vse, ampak vsaka nekaj doprinese k celoti. In to je bistvo. Me se med seboj res dobro podpiramo in vedno boljše smo. Mislim, da se od nas lahko marsikdo kaj nauči.

Zato vsi tisti, ki ne privoščite uspešnega bloga njej, ki je pač imela srečo, da je hitro prodrla na sceno, premislite še enkrat. Ta mama je vsak dan pozno v noč pisala in pisala in pisala, da je vsak dan nekaj dala od sebe. Vsak dan. Ne enkrat na teden, ne enkrat na mesec, ampak vsak fak*** dan.

Zakaj ne bi privoščili uspeha njej, ki sedi za knjigami, raziskuje in gugla kot zmešana, da vam vsak teden postreže z novimi nasveti in zelo dobro napisanimi koristnimi objavami? To ni 3 minute dela, to je predanost.

Zakaj ne bi všečkali in komentirali neverjetno motivacijskih objav o zdravem načinu življenja in skrbi za okolje? Je res tako težko? Ta mama daje vse od sebe, da nam skuša vcepiti v glavo, kaj je dobro za nas vse. Dajmo to podpret kolikor le lahko. Navsezadnje se gre za nas in za naše otroke.

Zakaj je tako težko nekomu priznat, da je dober in da mu z veseljem slediš? Da si zasluži pohvalo za svoj trud?

Ker draga moja, blog je delo. Blog ni čohanje po glavi in zehanje pred tv-jem.

Blog je predanost, neskončno razmišljanje, zbiranje idej, raziskovanje trga, pridno odgovarjanje in komunikacija s sledilci, večno fotografiranje ene in iste stvari, da na koncu le uspe. In še nešteto drugih stvari. Aja in seveda še očitna; blog je pisanje objav. In to pisanje se včasih ustavi, ker enostavno ni navdiha, motivacije, ker se zgubimo v množici podobnih objav in se nam včasih ne da, ne moremo. V zadnjem mesecu sem imela pripravljenih 6 objav, pa nobene nisem objavila, ker je bila krneki. In tudi to je blazno pomembno; ne dajaj od sebe krneki. Daj od sebe SEBE. In trdno stoj za svojim delom. Tako kot sama trdno stojim za prejšnjim postom, čeprav vem, da ste me eni hoteli pojest (too soon?).

S podporo je vse toliko lažje; ko se je na primer meni zdelo, da nimam za burek in da sem že čisto odtavala in sem v neki krizi identitete, so me kolegice spet spravile k sebi. Zato je podpora neverjetno pomembna.

Zato vse drage mami blogerke; najboljše ste. HVALA.

Pozivam te; daj povej tisti, ki si ji potihoma fauš, ker ji gre dobro, da JI GRE DOBRO. Tebi ne bo krona z glave padla, ona pa bo svojo ponovno našla.

Samo primer: zadnjič sem začela z deljenjem svojih najljubših ig profilov in začela se je snežna kepa, ki je pokazala, da se znamo podpirat in da smo ženske res lahko prijazne ena do druge. V tujini je to že stalna praksa, naj bo še pri nas.

ZMOREMO! Ti ne boš nič na slabšem, tista na drugi strani pa bo imela polepšan dan.

Sledi mi na: