Veliko razmišljam o tem in včasih bi zares z veseljem videla, da se prepustim toku in poskusim vsak dan nekaj novega, ali pa vsaj vsak teden. Včasih mi uspe, velikokrat pač ne.

Tako kot na primer vsakič, ko se odpravljam v mesto na kavo; odločim se, da ne bom šla v Astorio, ker sem vedno tam. Bom šla drugam pa dala priložnost še drugemu lokalu, da me očara. In kam grem, ko pridem v mesto? V Astorio na kavo. Mogoče zaradi ovsenega mleka, mogoče zaradi lokacije, kjer lahko v miru ocenjujem ulično modo, mogoče zaradi hitre odzivnosti natakarja, ko rečem za račun. Mogoče pa mi je pač vibe tam všeč. Pa ja, včasih me misli veter odpihnit in včasih sploh ni blazin na stolih. Očitno me to ne moti.

Ali pa takrat, ko imam nekaj prostega časa in bi šla malo po trgovinah. V mislim imam tisoč in eno trgovino, v katero ne zahajam. Pripravljen imam načrt kam vse bom zavila. Kam grem na koncu? V H&M in Zaro. Res, pri meni obstaja samo to dvoje. Verjetno zaradi tega, ker točno vem katere številke vzeti in si lahko privoščim špricanje preoblačenja v “faktojezažilerezat” osvetljenih kabinah.

Glede opremljanja škoda besed, ker če me poznaš, potem veš, katera je moja go-to trgovina, kjer najdem vedno vse. Ikea, zvesta ti bom vedno.

Razen če bo isto kot je bilo z Hoferjem, ki je bil top, ko je bil samo v Avstriji in vedno bolj navaden z vsako odprto trgovino v Sloveniji. Slajše je, če se moraš malo pretegnit, da prideš do tja, ni res?

In prav smešno je (no, vsaj mojemu možu), da enostavno ne grem v druge trgovine. Če kaj nujno rabim, tako kot na primer pisarniški stol, ne bom šla niti gledat v »naše« trgovine. Raje bom čakala 73 dni do naslednjega izleta v Graz, kjer bom našla popolnoma isti stol, kot bi ga lahko že naslednji dan v Lesnini. Urška, pa kaj je s tabo? Delam na tem, delam, prisežem!

Še kruh kupujem v pekarni, ki je natanko 3,3 km oddaljena od mojega doma. Fukjena? Ja. Vmes je 407 pekarn.

Pri frizerju je podobna zgodba; dokler nisem našla Urbana iz Crispusa, sem svoje lase zaupala svoji najboljši prijateljici in nikomur drugemu. No, enkrat sem in takrat mi je bilo zelo žal.

Zadnji primer pa posvečam tebi; zvesta sem svojim sledilkam. Ne bi vas zamenjala za nič in točno tako je, kot sem rekla že zadnjič; raje vidim, da vas je manj in da ste zares z mano; me berete, mi pišete, vas dejansko zanima kaj imam za povedati, in ko *shit hits the fan*, tudi dihate in čutite z mano. Točno tako skupnost sem že na začetku bloganja imela v mislih in zdaj jo imam. Velikokrat naletim na sporočila, da vam je všeč, da je Carica brez reklam in da vam grejo posiljeni oglasi ful na živce. No, ja, razumem. Ampak če bom kdaj tudi jaz kaj oglaševala tukaj gor, pa vedi, da je to stvar, ki jo dejansko priporočam, uporabljam in sem ji zvesta. Vsi bi rekli, da nam grejo reklame na živce, ampak glede na to, da je čas, ki ga posvetim bloganju kar velik del mojega prostega časa, ki bi ga lahko posvetila sprehodom, gledanju Netflixa, pisanju diplome, kopeli, masaži, frizerju (Urban, naslednji teden?!), ga moram ceniti. Pri meni ne boš videla napisane celotne objave, kjer hvalim obesek za ključe, ker mi gre to na bruhanje.

Res, obesek za ključe?

Blogerji se premalo cenimo in takih objav sploh ne bi smelo biti. Ker kdo bo pa kaj plačal enemu blogerju za reklamo, če pa lahko drugemu podari obesek za ključe in kulico in dobi 500 besed hvale? Fajn je imet v mislih svoje dostojanstvo in dejstvo, da ti sledilci sledijo z razlogom. In ta zagotovo ni 500 “tojenajboljšastvarnatržiščukupitakoj” besed.

Čisto zadnji primer pa naj bo še za mojega dragega moža. Ker pišem to ravno na dan, ko praznujeva 4 leta poroke. Zvesta za vedno, dragi moj.

Tako zelo te obožujem, da sem se sprijaznila z dejstvom, da si moram sama iskati darila za rojstni dan in obletnico.

(in pozabiti na Valentinovo, ker je to “bedno”)

Hvala vsem, ki pomagate graditi ta meni tako ljub spletni kotiček, rada vas imam.

p.s. *seveda to ni sponzorirana objava*

Sledi mi na: